»Na MoMo je prišlo 850 000 ljudi, največ za živega umetnika.«

»Zanimalo me je, ali lahko pripravim 275 000 ljudi, da izkusijo brezpogojno ljubezen, v tišini.«

»To ni bilo delo, o katerem bi moral gledalec razmišljati in ga poskušati dešifrirati s svojo glavo, temveč naj bi ga začutil s takšnim naravnim instinktom, kot ga uporablja zajec, ko se zakoplje in si ustvari svoj dom.«

»Biti prva umetnica, ki ji je namenjena takšna pozornost, pomeni veliko odgovornost. Moram ustvarjati tako dobro, da odpira pot vsem ženskim umetnicam za mano. Če moja razstava ne bo dobra, bo to imelo posledice za vse moje zanamke, zato moram biti neverjetna.«

»Ali ga lahko spremenite v ljubljenčka, kot ptička, ali pa ga date na povodec za svoje hčerke?«

»Ta napredek ali preskok v mobilnosti ni samo v tem, da se nekdo lahko premakne iz točke A v točko B, ampak v povečani zmožnosti posameznika, da te premike tudi naredi. Ko je kinetično opolnomočenih in osvobojenih ljudi dovolj, pa se pojavijo logistični in ekološki problemi, ki jih nismo zaznali prej. Prometni zamašek kot temeljni paradoks kinetične utopije nakazuje na razpoke v koncepciji pretočnosti, gibanja in navsezadnje – napredka.«

»Nove tehnologije prinašajo potencial za dobro in zlo. Velika odgovornost je, da poskušamo omejiti pretirano negativno uporabo. To je nekaj, kar moramo vsi upoštevati.«

»Svoje ugotovitve deli v predavanjih, performansih in tekstih.«

»Je padec v praznino, sekunda popolne negotovosti, je trenutek, ko narediš korak, da bi stopil na oder. To je stanje zamaknjenosti, ki nam omogoča imaginarno potovanje v času. Tja, od koder lahko zavestno dostopamo do podrobnih fragmentov lastnih izkušenj, ki jih naša preteklost pogosto ljubosumno varuje v nezavednem, da bi našli ravnovesje, v katerem lahko v svoji krhkosti domnevamo, da je to, kar nam je v določenem obdobju pomenilo neuspeh, neodtujljivi del naše sedanjosti. Morda nas prav ta trenutek najbolj približa temu, k čemur smo vedno stremeli.«